Prva dva tedna sva preživela z družino in prijatelji, se navajala nazaj na drugačen ritem življenja, uživala v udobju doma, lastne kopalnice, dostopa do elektrike in pečice. Vse te stvari sva v kombiju nemalokrat pogrešala, a sva se na njih (pre)hitro navadila. Zelo lahko nam je takšne stvari imeti za samoumevne.

Morava pa priznati, da je bilo privajanje nazaj na domači ritem življenja mentalno precej naporno. Leto in pol je vsak dan predstavljal novo izkušnjo, vsak dan sva spoznala koga z navdihujočo zgodbo in živela sva zelo preprosto, minimalistično življenje. Navadila sva se takega ritma življenja, ki je postal najina rutina. A ta rutina je bila precej drugačna od najine stare rutine, ki se je razvila v domačem okolju. Tudi najin pogled na svet, najino razmišljanje in želje so se spremenile, okolica v katero pa sva se vrnila pa je ostala bolj ali manj enaka. Morala sva biti osredotočena in disciplinirana, da od novo začrtanih ciljev in načina življenja nisva odstopala. Hvaležna sva, da sva se upogumila živeti po svojih željah in da nove izkušnje ter navdihujoče zgodbe ljudi iščeva tudi doma.

Po uvodnih nekaj tednih, sva začela pripravljati vse za najino potopisno predavanje hkrati pa sva že delala na uvozu naprave za izdelavo novozelandskega stila sladoleda in s tem začetka najine poslovne ideje. Izkazalo se je, da bo uvoz naprave trajal kakšen mesec, zato sva se med tem časom lotila priprave vsega ostalega. Naredila sva načrt manjšega premičnega vozička za prodajo sladoleda z zamrzovalno skrinjo. Izdelava je bila precej zahtevna, saj smo vse naredili sami in po meri. Potrebno pa je bilo še ustanoviti podjetje, urediti vse birokratske stvari, zadostiti pogojem za delo z hrano, blagajno in poskrbeti za promocijo. Junij je bil kar pester, saj sva sladoled želela začeti prodajati na začetku poletnih počitnic.