“Nekaj popolnih dni sem že imel. Moj popolni dan bi bil takšen: zbudim se prijetno spočit v rahlo soparno jutro na enem izmed hrvaških otokov. V odzadju se sliši škržate in se voha morje. Spijem kavico in pojem zajtrk. Potem se počasi odpravim na plažo, se malo posončim, grem v morje, kasneje berem knjigo. Na morju bi verjetno bral kaj od Murakamija ali pa Hemigwaya, trenutno berem njegovo knjigo »Zbogom orožje«. Za kosilo spečem ribo in zraven ob družbi dobrih prijateljev spijem kozarec vina. Po kratkem počitku bi pisal glasbo, kasneje pa bi s kolegi šel malo jammat in spit kakšno pivo. Dan bi se prijetno izzvenel v družbi prijetne punce.

Za mene je uspeh tisto, ko v nekaj vlagaš ogromno truda, energije in živcev ter si že blizu obupa, pa vseeno vztrajaš. Kasneje ko prideš do cilja, ni uspeh to, da si dosegel ta cilj, ampak je uspeh, ko pogledaš nazaj na celoten proces in vidiš kaj vse je bilo v to vključeno. Mislim, da je uspeh to, da vztrajaš tudi v neugodnih situacijah, ko greš iz cone udobja in iz tega zrasteš. Na neki način premagaš samega sebe.

Po dolgih letih spet izdajam glasbo, pa to ne zato ker bi mi kdaj primanjkovalo volje ali poguma, ampak je bil bolj primankljaj ljudi, ki bi verjeli v moj potencial. Komadi, ki jih izdajam sedaj so stari tudi po več let, zato ker sem vedel, da so dobri in sem jih želel prihraniti dokler se ne najde nekdo z dovolj dobrim tehničnim znanjem, ki mi bo pomagal zadevo spraviti v neko celoto na višjem nivoju.

Uspeh je mogoče vsakič, ko z muzičarji naredimo komad in smo z njim zadovoljni, si dajemo roke, plešemo od navdušenja. Za mene je uspeh ta občutek. Vse kar pride za tem, tisti odziv javnosti, ni toliko relevanten. Je fajn, nebi pa to definiral kot uspeh, čeprav verjetno večina to tako vidi. Sedaj vedno znova poslušam kaj takega: »Vsa čast, da ti je končno uspelo!« pa si ob tem mislim: »Kaj pa mi je uspelo? Jaz to delam že zadnjih 10let, za mene se ni nič spremenilo, vi zdaj nekaj edino slišite.«

Sam sem imel kar nekaj težav z depresijo. Pred kakimi 10 leti ali več sem imel tesnobne napade. Imel sem tudi samomorilske misli. Bilo mi je zelo težko. Veliko sem bil tudi sam. A sem se naučil v takih situacijah shajati samo s sabo. Kaj bi mgoče želel dati drugim iz te moje situacije je to, da ne smeš obupati tudi, ko se ti zdi, da je vse najslabše, ko slabše ne bi moglo biti. Da vseeno vztrajaš in ne obupaš, ker ko se stvari zdijo brezizhodne in ko se zdi situacija nerešljiva, se vedno da. Včasih je potrebna brca v rit ali pa sprememba v načinu življenja ali okolja. Jaz sem poskusil vse. Spremenil sem okolje, svoje navade in vse ostalo. Ne obupati, ko se stvari zdijo brezishodne.

Skozi celotno življenje se iščemo. Mogoče ga gledamo preveč kot nekaj statičnega, nespremenljivega. Življenje je en sam flow v katerem si. Nikoli ne živiš samo za en trenutek, vedno pride kaj novega, se zgodi kaj nepričakovanega. Jaz sem tudi manjši control freak in si želim imeti vse pod nadzorom, a to se ne da. Nikoli ne boš imel vsega pod nazdorom. Edina stalnica je sprememba. Si to ozavestiti, je pomemben življenski korak.

Pri nas mi je najbolj všeč to, da je vse zeleno. Sedaj ko v Mariboru živim v stanovanju ob štiripasovnici naravo res precej pogrešam. Pogrešam Radgono in Muro pa naše gozdove. V mariboru imam super družbo, ob vsakodnevni službeni rutini v pisarni ali doma pa se včasih res počutim kot suženj, ki je obsojeni na to, da sem tam kot v neki kletki pod klimo. To se načeloma ni za pritoževati, glede na to kako eni morajo garati. A dejstvo je, da pogrešam stik z naravo. Odraščal sem v Radgoni, veliko otroštva sem preživel tudi na kmetijah in to mi je tu tudi najbolj všeč.

Iz Slovenije bi kam drugam po svetu odnesel gostoljubje. Slovenci smo kar precej ponosni na svojo državo, čeprav se ne zdi. Čeprav se doma samo pritožujem nad stanjem v Sloveniji, se v tujini vedno pohvalim kako fajn in lepo je doma v Sloveniji. Čeprav krožijo različni stereotipi o slovencih iz različnih regij, se mi zdi, da smo slovenci res zelo gostoljubni. V sebi imamo še vedno nekaj te balkanske mentalitete. Med ljudmi tudi ni neke distance, ki je kar opazna v severnih evropskih državah tudi iz časov pred pandemijo. Zdi se mi tudi, da je tam nekaj neobičajnega, da objameš nekoga, ki si ga šele spoznal. To se mi zdijo stvari, ki bi jih bilo škoda ne razširiti.

Imam komad, ki mi največ pomeni, a ga še nisem in ga verjetno sploh ne bom objavil. Ne bom niti izdajal verzov, je pa bil napisan za eno punco. Za njo sem napisal precej komadov, a en mi je posebej pri srcu. Noben ga ni slišal, niti ona. Mogoče bo na zadnjem albumu. Je pa pesem bila napisana iz obdobja mojega življenja, ko sem doživel nekaj teh popolnih dni na hrvaškem otoku. Takrat sem se imel najlepše do sedaj. Po moje mi bo spomin na teh 14 dni zavedno ostal eden najlepših.”