“V Ameriki sem se prvo kot prvo naučil govoriti angleško, seveda pa spoznaš ogromno ljudi in postaneš bolj odprt, saj se za tako izkušnjo odločijo v večini sami taki ljudje.

Še le tedaj sem spoznal kaj vse življenje lahko nudi. Slovenija je lepa, a včasih moraš gledati bolj široko. Doma smo precej zaprti in ozkogledi.

Po enomesečnem potovanju po Ameriki z avtom sem ugotovil, da lahko potuješ na res nore načine. Če bi lahko sedaj šel še enkrat, bi potoval s kolesom ali motorjem. Je pa bil tisti roadtrip povod v moje zadnje izzive, ko sem se s kolesom odpravil iz Slovenije do Berlina in Rima. Ko greš skozi različne izkušnje se spreminjaš ti in tvoj pogled na svet. Zato bi sedaj prejšnje izkušnje izpeljal drugače, a takrat sem jih po mojem takratnem pogledu na situacijo. Spreminjamo se.

Ko sem prvič šel v Ameriko, sem s sabo vzel Barcafe, sedaj bi nesel sabo še kaj od domače hrane, vsekakor pa bučno olje. Hrano hitro pogrešaš, drugače nam ni manjkalo ničesar. Domov pa bi prinesel njihovo samozavest. Oni ne vedo nič, le prodati se znajo dobro! Mi pa smo tukaj mojstri za vse, a se bojimo izpostaviti in se pohvaliti.

Mesečni roadtrip smo speljali predvsem po turistično precej obiskanih mestih. Če bom se še kdaj vrnil, bi rad šel na rodeo, igral klovna, šel raziskat tudi manj obljudene kraje, kraje kjer okoli tebe ni ogromno ljudi.

Iz vsake napake se veliko naučiš, čeprav se na začetku ozmerjaš z »butlom«. Več takih napak se pojavi, hitreje preideš v fazo reševanja.

Med dolgimi kilometri na kolesu res mentalno zrasteš, spoznaš ogromno dobrih ljudi in ker si odvisen samo od sebe postaneš iznajdljiv. Spoznaš, da si fizično in psihično zmožen vsega sedaj ko si mlad. Zadaš si nek cilj in lahko ga naslednji teden že loviš. Samo v glavi si moraš povedati, da je mogoč.

Težko je edino, ko se ti pripeti kaj slabega, vendar ravno v takih situacijah vedno spoznaš dobre ljudi, se naučiš kaj novega. To je pač del potovanja. Dež gre, na wc bi mogel, vode ti zmanjkuje, strah te je spati na odročni lokaciji sam, a hitro se navadiš, hitro si ustvariš novo dnevno rutino, ki ti je najbolj všeč. Včasih pač malo smrdiš. V taki situaciji lahko hitro obupaš, a če vztrajaš veliko pove o tebi in tvoji volji.

Zame je največji strah to, da bo vse šlo kot načrtovano. Mora se zgoditi kaj nenačrtovanega, moraš se kdaj izgubiti, takrat je sicer hudo, a ko boš na izkušnjo gledal nazaj, imaš vedno kaj za deliti, se iz česa nasmejati.

Na tak način lahko spoznaš še več ljudi. Ti velikokrat skrivajo marsikaj, ljudje te presenetijo s svojimi izkušnjami. Včasih imaš najboljšega prijatelja pa ga sploh ne poznaš. Pogovarjaš se le o pivih, ki si jih spil prejšnji vikend, namesto, da bi ga morda povprašal o njegovih željah, o njegovih ciljih.

Sam si želim si prikolesariti še do Istanbula, nekaj časa delati kot stevard v Dubaju, na Norveškem trenirati haskije, na Bližnjem vzhodu skrbeti za kamele, nekaj takih zanimivih stereotipičnih del. Odpotoval bi tudi na Japonsko, se morda povzpel na Kilimandjaro. Do leta 2027 bi rad svoje število obiskanih držav dvignil iz 18 na 27.  S prijatelji pa med drugim popravljamo in predelujemo starega Yugeca, s katrim bi šli na Balkan trip vse do Grčije.

Glavna poslovna želja pa je ustanovitev turistične agencije za ljudi s posebnimi potrebami. Samo za njih. Potovali bi v manjših skupinah do 5, vsak s svojim spremljevalcem. Rad bi organiziral potovanja za njih, da bi tudi oni doživeli veliko stvari, ki jih doživljamo vsi mi. Svet se je zelo razvil v pogledu dostopnosti za invalide in ljudi s posebnimi potrebami.

Veščina, ki bi pa jo rad razvil in izpopolnil pa je, da se za sebe odločneje postavim zase, da se ne prilagajam preveč in na lep način izrazim svoje mnenje. Nočem stisniti repa med noge. Rad bi pregnal strah pred tem, da ti nekdo kaj zameri, da te kdo grdo gleda.

V bližnji prihodnosti bi se preselil in živel kje drugje. Čeprav je lepo videti, da se naše okolje ne spreminja drastično, si želim sprememb. Noro je oditi kam drugam, naveličal sem se domačega okolja. Kot starejši bi pa se vsekakor vrnil nazaj v Prlekijo. Tudi tukaj je ogromno ljudi, ki imajo ogromno več znanja od mene na svojih področjih, rad se z njimi pogovarjam. A mi ni tako zanimivo, se z njimi ne poistovetim kot s kakšnimi popotniki v tujini. Težko je v družbi, kjer živiš v drugačnih okvirjih kot drugi okoli tebe. Želim si več prijateljev s podobnimi interesi. Doma mi je veliko krat tudi težko razlagati o izkušnjah, kot recimo sedaj, ko sem se s kolesom peljal do Rima. Super je kaj povedati, včasih pa, ko se začneš ponavljati postaneš naveličan. Vprašanja so pa vedno preveč površinska, le iz olike, nikoli podrobna iz zanimanja. Pogovori se vedno hitro obrnejo na sogovorca ali pa ti vsi podajajo mnenje o državi, ki si jo ti obiskal oni pa imajo le predsodke in neko sliko v glavi, ki jo širijo naprej.

Vsake tri leta bi bilo odlično menjati okolje in rasti kot oseba. Povsod kamor greš se kaj naučiš, preden pa se naveličaš in veš, da si se naučil ogromno kar ti je kraj ponujal pa greš naprej. Zato se trudim, da tudi veliko berem. Tretnuno bi priporočal Hararijevo knjigo 21 lekcij za 21. stoletje. Berem v slovenščini, se trudim brati tudi v angleščini, a se včasih izkaže zaenkrat še za prevelik izziv, saj imam disleksijo. To me vseeno pripravi do boljše koncentracije.

Popolni dan? Zbudim se ob kakšni simpatični diklini, potem bi z Janom, čigav spremljevalec sem bil, odigrala kakšno igro kart, šel bi pozdravit vse babice in posledično pač spil veliko kave. Potem bi se s kolesom spustil po piramidah v Egiptu ali kaj tako norega, se za tem na kakšni tržnici najedel, plaval v alpskem jezeru, bral knjigo na peščeni plaži in po kopanju v morju, preživel večer z dekletom.

Mislim, da bi si vsak moral vzeti več časa zase. Nihče sploh ne razmisli o svojih željah. Niso zadovoljni v svoji službi, a na tem ne delajo nič. Poleg tega pa delajo za stvari, ki jih ne potrebujejo, ampak za stvari s katerimi bodo navdušili sosede.”